[Intervju] Matej Debenc, vodja Ex-dejavnosti na SIQ

Pogovor z Matejem Debencem,  vodjo Ex-dejavnosti na SIQ, je bil objavljen v zadnji številki revije Plin. 

Kratek življenjepis Kot fizik sem se leta 2007 pridružil dejavnosti protieksplozijska zaščita na Slovenskem institutu za kakovost in meroslovje oziroma SIQ Ljubljana. Dejavnost je takrat vodil dr. Zdravko Kramar. Med tedaj bolj prepoznavnimi strokovnjaki sta pri tej dejavnosti bila še dr. Aleš Arnšek in Franc Cencelj. Vsi so mi bili odlični učitelji in mentorji na začeti poti v protieksplozijsko zaščito. V vseh letih do danes sem postopoma sprejemal različne izzive. Izkušnje sem pridobival pri delu v najrazličnejših eksplozijsko ogroženih objektih v Sloveniji, predvsem najzahtevnejših, kamor sodijo objekti naftne, plinske, kemične in farmacevtske industrije. Ne smem pozabiti na zelo zahtevno področje protieksplozijske zaščite pri prahu, ki je povezano predvsem z lesno ali prehrambno industrijo. V zadnjem času se mi seznam izkušenj vztrajno polni tudi na področju zelene energije, ki je povezana s protieksplozijsko zaščito. Izkušnje delim na SIQ Ex-seminarjih, ki jih redno izvajam za vse, ki delajo z vnetljivimi in gorljivimi snovmi, in tudi za proizvajalce Ex-opreme. Kdor se je že udeležil SIQ Ex-seminarjev, me je lahko tudi osebno spoznal. Veliko sem v stikih s proizvajalci Ex-proizvodov tako v Sloveniji kot v tujini, saj jim lahko kot slovenski član v Evropski skupini priglašenih organov za direktivo 2014/34/EU oziroma krajše ExNB pomagam izpolnjevati zahteve te direktive tako na področju preskušanja in certificiranja Ex-proizvodov kot tudi izvajanja presoj kakovosti pri njih. Sem tudi predstavnik Slovenije pri IECEx, mednarodni certifikacijski shemi za Ex-proizvode. Posledično sodelujem s proizvajalci Ex-proizvodov z vsega sveta. Omenil bi še članstvo v mednarodni delovni skupini za elektrostatiko pri IEC/TC31, evropski delovni skupini za elektrostatiko EFCE in mednarodni delovni skupini ISSA. V Sloveniji predsedujem tehničnemu odboru za standardizacijo na področju protieksplozijske zaščite SIST TC/EXP. Največ izkušenj pa sem zagotovo pridobil s preiskavami eksplozij. Teh v zadnjem času žal ni bilo malo.

1. Slovenski institut za kakovost in meroslovje SIQ je v slovenskem prostoru zelo dobro prepoznavna in zelo cenjena insfitucija, kljub temu pa vedno znova ugotavljamo, da je veliko uspehov in dejavnosti, ki jih SIQ izvaja, širši strokovni javnosti manj poznano. Kako je organiziran SIQ in kako v njegovih okvirih Ex- dejavnost?

Slovenski institut za kakovost in meroslovje deluje kot neodvisna, nepristranska in neprofitna institucija na področju preverjanja ustreznosti proizvodov in procesov, na področju meroslovja in na področju izobraževanja. V letu 2o24 smo praznovali 60 let obstoja SIQ. Po zadnjih podatkih se na SIQ ukvarjamo kar s 34 različnimi dejavnostmi in protieksplozijska zaščita je le ena od njih. Smo priglašeni organi za kar 10 direktiv in odredb. Za našo dejavnost je to direktiva 2014/34/EU, bolj znana kot ATEX. Znotraj vseh teh številk pa se skrivajo tudi sodelavci. Teh je danes že skoraj 170. Samo na Ex–dejavnosti nas je pet. Spekter področij, s katerimi se ukvarjamo na celotnem SIQ, je zelo širok: inkubatorji, bolnišnične postelje, merilniki krvnega tlaka, odpadki, toplotne črpalke, žage za les, avtomobilski deli, prometni znaki, železnice, pralni stroji, palični mešalniki, voltmetri, štoparice, Ex–oprema, izobraževanje itd. Seznam je zares pisan. Sicer pa so glavna področja znotraj SIQ naslednja: varnost in elektromagnetika, kamor sodi tudi protieksplozijska zaščita, izobraževanje, ocenjevanje sistemov vodenja in meroslovje, ki ima tudi nacionalni etalon za čas oziroma najbolj točno uro v Sloveniji.

2. Od kdaj na institutu deluje Ex-področje? Kje so bili prepoznani prvi izzivi te dejavnosti in kdaj se je zgodil ključni preboj za vaše današnje aktivnosti in uspehe na tem področju?

Začetki protieksplozijske zaščite na SIQ in s tem tudi v samostojni Sloveniji segajo v leto 1992. Pred tem je za protieksplozijsko zaščito v celotni nekdanji skupni državi skrbela S–komisija v Zagrebu. Če gremo še malo nazaj, lahko omenim, da je bil prvi povojni predpis o protieksplozijski zaščiti v nekdanji skupni državi izdan leta 1949. V tistih časih je bila protieksplozijska zaščita omejena bolj ali manj na električno opremo in govorilo se je o »ispitani S–opremi«, kar bi danes lahko prevedli v certificirano Ex–opremo.

Oznaka S je pomenila sigurno opremo. Vse pa je bilo bolj ali manj regulirano z JUS standardi. Odkar se ukvarjam s protieksplozijsko zaščito, še vedno kje slišim, da je bil nekdo S–električar, kar je pomenilo, da je bil usposobljen za delo z električno Ex–opremo. Po osamosvojitvi Slovenije je bil leta 1992 na SIQ ustanovljen oddelek protieksplozijske zaščite, kar je bilo pionirsko delo. Oddelek je postavil na noge in ga v vseh letih do lanske upokojitve vodil dr. Zdravko Kramar. V času po osamosvojitvi smo zamenjali oznako S z oznako Ex in JUS standarde z EN, lEC ali lSO standardi. Glavni preboj pa je bil vstop Slovenije v Evropsko unijo leta 2004. S tem protieksplozijska zaščita ni bila več omejena na električno opremo, ampak se je razširila kar do vsakega delovnega mesta, kjer so prisotne vnetljive ali gorljive snovi, in do vse tam uporabljene opreme. Glavna mejnika, ki ju moram omeniti, sta leto 2004, ko je SIQ postal priglašeni organ po takratni direktivi 94/9/ES oziroma sedanji 2014/34/EU, in leto 2002, ko je SIQ postal član mednarodne sheme za preskušanje in certificiranje Ex–opreme pri lECEx.

3. Kakšna je vaša splošna ocena stanja Ex- področja v Sloveniji? V okviru svojega dela in sodelovanja s podjetji imate najboljši vpogled v to področje. S kom vse se srečujete, kaj na splošno prepoznavate kot dobro in kaj za pomanjkljivo v podjetjih, za katere je Ex-področje pomembno?

Podjetja, ki se v Sloveniji ukvarjajo s protieksplozijsko zaščito, bi lahko delili na dva dela. Na tista, ki se s tem ukvarjajo, in na tista, ki se s tem ne ukvarjajo. Vmesnih žal ni. Ugotavljam, da mi sodelujemo s tistimi iz prve skupine, tistih iz druge skupine pa je več kot iz prve. Če pogledate Pravilnik o protieksplozijski zaščiti, bi se s tem področjem morali ukvarjati vsi delodajalci, ki imajo zaposlene sodelavce na delovnih mestih, kjer so prisotne vnetljive ali gorljive snovi. Protieksplozijska zaščita je že to, da imate razredčilo, razkužilo, pršila, jeklenke plina ali barve nekje na polici ali v delavnici, kjer so tudi zaposleni ljudje. Takšnih delovnih mest je ogromno, ampak z veliko večino teh podjetij se ne srečujemo, zato samo sklepam, da stanje ni najboljše. Spomnim se primera, ko mi je delodajalec ob obisku pri njem že na vhodu takoj za pozdravom sporočil, da on v protieksplozijsko zaščito ne bo investiral. Po drugi strani pa se srečujemo s podjetji, ki dajo na svojo varnost in varnost svojih zaposlenih veliko. Med vodilnimi v Sloveniji na tem področju so zagotovo farmacija, kemična industrija ter dejavnosti, povezane s plinskimi in tekočimi energenti. Seveda najdemo zgledne primere tudi še kje drugje. Razen nekaj izjem, ki držijo prižgano luč na koncu tunela, je stanje slabše na področju lesne in prehrambne industrije.

Če pogledamo malo statistiko eksplozij, lahko ugotovimo, da je za veliko večino teh kriv človek oziroma napaka človeka. Eksplozije bi lahko zato najbolj učinkovito preprečili z usposabljanjem zaposlenih. Nekatera podjetja v Sloveniji so z usposabljanjem svojih zaposlenih na vseh možnih ravneh vodilna in jih lahko samo pohvalim. Vendar jih ne morem našteči več, kot imam prstov na eni roki. Na drugem koncu pa je veliko podjetij, ki vlagajo le v opremo, premalo pa v varnost pred eksplozijo za njihove zaposlene. Še en zgovoren primer: v nekem podjetju so želeli izvesti seminar o protieksplozijski zaščiti za vse zaposlene, pa je direktor odvrnil, da to ni potrebno, saj imajo vsi zaposleni opravljen tečaj iz varstva pri delu. Trdim, da pravilna drža na stolu ali osvetljeno delovno mesto nima nič skupnega s preprečevanjem eksplozij. Če je za večino eksplozij kriv človek, bi morali v zaposlene vlagati vsaj toliko, kot vlagajo v stroje, opremo in proizvodne objekte. Že ena majhna napaka zaposlenega pomeni takoj izgubo vseh strojev, opreme in objektov.

4. Ali ste aktivni in se udejstvujete, na ravni dejavnosti in kot posamezni strokovnjaki določenega področja, tudi v mednarodnem prostoru in koliko? Kako vaše sodelovanje in mednarodno vključevanje vpliva na vodenje in izvajanje Ex-dejavnosti v Sloveniji?

Na mednarodnem področju smo zelo aktivni. Že v uvodu sem navedel, v katerih skupinah v tujini delujemo oziroma sodelujemo. S tem delimo dragocene medsebojne izkušnje, še preden se to zapiše v standarde ali pa bistveno kasneje v kakšne knjige.

Menim, da je za delodajalce v Sloveniji najbolj dragoceno, da jim lahko po najhitrejši poti sporočimo zadnje trende na področju protieksplozijske zaščite ali pojasnila vzrokov eksplozij, za katere v medijih le slišijo brez razlage ozadja.

Vse te informacije lahko prenesemo neposredno iz mednarodnih skupin na njihova delovna mesta. Tako lahko delodajalci takoj popravijo svojo slabo prakso. Saj je znano, da se je najceneje učiti iz napak drugih.

5. Kako ocenjujete usposobljenost slovenskih plinskih podjetij za Ex-področje? Kolikšen delež vašega dela predstavljajo tematike, povezane z zemeljskim plinom v Sloveniji?

Podjetja, ki se ukvarjajo z zemeljskim plinom v Sloveniji, imajo protieksplozijsko zaščito urejeno na zelo visoki ravni. To se tudi pozna iz zgodovinskih dejstev. V zgoraj navedenem zgodovinskem pregledu sem omenil, da začetki protieksplozijske zaščite segajo daleč v sredino 20. stoletja, in podjetja, ki se ukvarjajo z zemeljskim plinom, so bila vedno del tega. lz leta v leto so to raven varnosti le dvigovala. ln to delajo seveda še vedno. Protieksplozijska zaščita nima konca, je kot vožnja s kolesom. Ko enkrat nehaš vrteti pedala, preprosto padeš. Točen delež našega dela, povezanega izključno s podjetji, kjer je prisoten zemeljski plin, bi težko navedel, ampak odstotni delež je kar dvomestna številka.

6. Kakšno prihodnost napovedujete Ex- dejavnosti v prihajajočem obdobju zelenega prehoda, prehoda na nove pline in vodik? Evropa ima zelo ambiciozne cilje, prav tako usmeritve in spodbude. Bodo Slovenija in s tem tudi slovenska podjetja znala temu trendu slediti in tudi v prihodnje uspešno delovati na Ex-področju? Kakšni in kateri pogoji bi morali biti po vašem mnenju v podjetjih za to izpolnjeni? Kateri od njih so bolj pomembni ali prednostni?

Na področju protieksplozijske zaščite pri zelenem prehodu ni treba čisto nič napovedovati, ampak je treba samo pregledati poročila gasilcev in seštevati eksplozije. Kot primer: junija 2024 je prišlo do eksplozije v polnilnici vodika za vodikova vozila v nemškem Augsburgu le teden po odprtju polnilnice. Napovem lahko le, da bodo v prihodnosti te številke samo še naraščale. Dejstvo je, da danes ni zelene energije, ki ne bi bila povezana z vnetljivimi ali gorljivimi materiali. Pred kratkim sem bil v Bruslju in tam je bilo v šali sporočeno, da je vodik novi plin in se v njem vidi prihodnost. Očitno je bila pozabljena nesreča cepelina Hindenburg iz že davnega leta 1937.

Tisto, kar lahko danes opazujete, je to, da se z zelenim prehodom ukvarjajo vsi drugi, razen tisti, ki poznajo vodik in njegove lastnosti. Vsi ti so pristali nekje v ozadju. Da poudarim, vodik je 8–krat lažji od zemeljskega plina, ima 15–krat nižjo energijo vžiga, vžge se pri bistveno nižji prisotnosti kisika, uporablja pa se pri nekajkrat višjem tlaku, vse tja do 700 bar, kot to velja za zemeljski plin. Posledično je to povezano z nekajkrat večjim tveganjem, kot ga poznamo sedaj pri zemeljskem plinu. Poleg tega vodikov plamen ni viden, dodatno nevarnost povzroča tudi vodikova korozija.

Strinjal bi se, da izvedemo zeleni prehod na način, da enakovredno obravnavamo in razvijamo vse vidike. Na žalost pa vidimo predvsem politične, ekonomske in okoljske, zanemarjamo pa varnostne. Vsak se lahko pri sebi vpraša, kolikokrat je v zadnjem letu v javnosti slišal karkoli o zelenem vodiku in kolikokrat je ob tem tudi slišal, da je to eksploziven plin. Mislim, da je s tem vse jasno.

Še eno zgovorno dejstvo pa je, da se že gradijo vodikove polnilnice, varnostni standardi pa so še zelo pomanjkljivi ali v nastajanju. To dvoje se po mojem zelo izključuje. Rešitev bi torej bila, da zeleni prehod izvedemo celostno, glede na to, kar nam omogočajo znane in preverjene tehnološke rešitve, na pa da sledimo zgolj ambicioznim ciljem in prehitevamo sami sebe. To bi bilo tudi moje priporočilo vsem, ki se podajajo ali se bodo podali na to zeleno pot.

Slovenija bo vsemu temu glede varnosti pred eksplozijami lahko sledila tako kot vsi drugi, kar s sodelavci na SIQ ali kolegi v tujini tudi ves čas počnemo. Tako da, kar se znanja tiče, v Sloveniji ne zaostajamo in ne bomo zaostajali za drugimi. Največja težava pa je, da tudi drugi niso tam, kot se nam zdi ali bi to od njih pričakovali. Za protieksplozijsko zaščito pa napovedujem, da jo bomo, vsaj glede na to, kar lahko danes opazujemo, v prihodnosti zelo potrebovali. Upam, da to vsi odločevalci še pravi čas opazijo, sicer nas čaka bolj kurativa namesto preventive.

7. Katera so ključna področja vaše Ex- dejavnosti, na katerih je v prihodnje pričakovati največji vpliv uvajanja novih plinov in vodika? Ali v povezavi s tem prepoznavate kakšne posebnosti in katere? Kakšen vpliv bi imelo na vaše delo vpeljevanje novosti v procesih s plinom v smislu primešavanja vodika zemeljskemu plinu ali nadomeščanja zemeljskega plina z biometanom?

S protieksplozijsko zaščito se morajo ukvarjati kar štirje, da pridemo do celotne varnosti. To so zakonodajalci skupaj s standardizacijo in organi za ugotavljanje skladnosti, kot je SIQ, raziskovalci, proizvajalci in uporabniki. Ko omenjate primešavanje vodika k zemeljskemu plinu, pa uporabniki trenutno prehitevajo preostale tri. Da zagotovimo varnost, ko se vodik primešava k zemeljskemu plinu, nam manjka še ključen del. Zanimivo je, da mi do sedaj nismo prejeli še nobenega vprašanja, kakšno je naše strokovno mnenje o tem. Vse informacije o namerah slišimo iz medijev ali ob klepetih. Vodik in zemeljski plin spadata v različni skupini plinov, zato potrebujeta tudi različno vgrajeno Ex–opremo. Res je, da v primeru dobrega mešanja manjšega deleža vodika v zemeljskem plinu ta razlika izzveni. Pri nizkih hitrostih oziroma slabem mešanju v plinovodu pa prihaja do ločevanja plinov. Takrat ni več garancije, da je le manjši delež vodika primešan k zemeljskemu plinu. To pomeni tudi zahteve za uporabo bolj varne Ex–opreme, kot je vgrajena sedaj. Omenim lahko tudi, da še ni znano, kakšen je dolgoročni vpliv vodikove korozije na sedanje kovinske cevovode za zemeljski plin, če bo vodik v njih prisoten.

8. Kaj iz vaših dosedanjih bogatih izkušenj in doseženih uspehov mogoče pogrešate (sistemsko, zakonodajno …)? Kaj bi pri delu na Ex-področju dali na prvo mesto po pomembnosti, da bi se to delo še naprej razvijalo, in zakaj?

Če pogledamo zakonodajno plat, imamo v Sloveniji Pravilnik o protieksplozijski zaščiti, ki ocenjevanje tveganja za eksplozije v celoti prelaga na delodajalca. To je seveda povsem razumljivo, saj nihče ne more poznati procesov in razmer na nekem delovnem mestu bolje kot delodajalec sam. Vsi ostali smo lahko le njihova podpora, da zagotovijo varnost na svojih delovnih mestih. Posledično se mi zdi najbolj pomembno, in hkrati to tudi pogrešam, da bi vsi delodajalci to svojo odgovornost prepoznali. Ko pridemo v stik z njimi, nas največkrat želijo prepričati, da že 30
let delajo enako in se ni še nikoli nič zgodilo, zato je po njihovem to varno. Ko pa pridemo do njih ob preiskavah eksplozije, pa ta poved zveni malenkost drugače. Pravijo, da so 30 let delali enako, pa je bilo do sedaj vse v redu. Zelo pogosto slišim tudi vprašanje, zakaj se nevarno delo dovoli ali kje so inšpektorji. Menim, da za doseganje varnosti ni treba čakati obiska inšpektorja, ampak moramo to narediti sami že veliko prej. Za doseganje tega smo delodajalcem lahko v pomoč tudi mi z izobraževanjem njihovih zaposlenih in preverjanjem rešitev za zagotavljanje varnosti na delovnih mestih.

9. Delo na področju Ex-dejavnosti je izredno zahtevno, gre za preplet znanj in zagotovo tudi osebnega pristopa. Kaj je bilo v vaši osebni karieri ključno za vaš preboj? Kakšna je bila vaša pot in kateri dejavniki so bili na njej ključni?

Na to vprašanje bi lahko odgovoril s tem, da sem imel v življenju srečo in sem spoznal prave ljudi, ki so me znali usmeriti na prave poti. Tu mislim predvsem na vse nekdanje sodelavce na Ex–dejavnosti SIQ. Od tam naprej pa velja tisti rek zrno na zrno pogača ali kamen na kamen palača. Pomembni sta še dve osebnostni lastnosti, to sta, da moraš biti radoveden in da je treba znati prisluhniti drugim. Res je neverjetno, koliko znanja se lahko pridobi, če se prisluhe slehernemu posamezniku. Čisto vsak ima bogate izkušnje. A si znate predstavljati, koliko izkušenj je v ozadju, da lahko nek vzdrževalec že po zvoku prepozna okvarjen ležaj?

10. Ali lahko zelo okvirno napoveste, kako vidite prihodnji razvoj Ex-dejavnosti ter kakšni so vaši srednjeročni in dolgoročni cilji?

Na Ex–dejavnosti imamo cilj predvsem strokovno nadgrajevati naše področje dela, da bomo lahko vrhunsko in aktualno znanje posredovali vsem, ki ga bodo od nas potrebovali. Smo eni redkih na svetu, ko isto osebje hkrati nudi storitve tako delodajalcem kot proizvajalcem. V tujini je to večinoma ločeno. Mi pa imamo to prednost, da sodelujemo z vsemi, zato vidimo izzive, s katerimi se soočajo tako eni kot drugi. Ravno s tem pa lahko vrzel med obema še bolje zapolnimo. Spomnim se primera, da je proizvajalec našel rešitev, kako pritrditi mešalo, ki je bila s tehničnega vidika idealna in bi bila zagotovo potrjena, z vidika uporabnika pa je pomenila nočno moro, saj tako pritrjenega mešala sploh ne bi mogel čistiti. Ravno z našimi izkušnjami smo težavo prepoznali in poiskali rešitev, ki je bila varna in hkrati uporabniku prijazna.

11. Kako gledate na področje zelenega prehoda v slovenski energetiki in kje, menite, bo prihajalo do največjih izzivov? Ali menite, da smo zreli za širši prehod na vodik v naši industriji? Kje so potencialna ozka grla in čemu bi po vašem mnenju morali v tej fazi nameniti največ pozornosti?

Glede prehoda na vodik velja omeniti vse, kar je bilo sporočeno zgoraj. Tukaj težko še kaj dodam.

Največji izziv pri tem je, da bomo tveganje za eksplozije zelo povečali, ne verjamem pa, da bomo pri tem kaj bolj zeleni. Večina vodika na svetu se danes proizvede na ogljično zelo nezaželen način. Iz fosilnih goriv se s pomočjo fosilnih energentov ločita vodik in ogljikov dioksid. Pri tem nastanejo nove količine ogljikovega dioksida. Če pogledamo v številkah, to pomeni, da za proizvodnjo 1 kg vodika potrebujemo več kot 2 kg metana.

Sem moramo dodati še ogljikov dioksid, ki nastane iz tega metana in iz energenta, potrebnega za pretvorbo metana v vodik. Ogljikovega dioksida je lahko tudi do 10 kg za proizvodnjo 1 kg vodika, odvisno seveda, kakšen energent uporabimo. Tudi ta je največkrat fosilnega izvora. Proizvodnja vodika z elektrolizo je zelo skromna, pa še tam je elektrika tudi največkrat iz fosilnih goriv. To, da pridemo do vodika na način, da proizvedemo še več ogljikovega dioksida, se mi ne zdi nič kaj zeleno. Teoreticno bi bil vodik zelen energent, če bi obstajala vrtina, iz katere bi ga samo črpali. Največja pridobitev pretvarjanja fosilnih goriv v vodik pa je povečanje tveganja za eksplozijo, če lahko temu rečemo pridobitev. Zdi se, da rezultati vpeljave vodika v energetiki ne bodo vodili k želenim ciljem. Število eksplozij z vodikom se tudi že povečuje. Nekateri so že začeli pripravljati baze podatkov vseh nesreč na svetu, povezanih z vodikom.

12. Na kaj ste v svoji dosedanji profesionalni karieri najbolj ponosni?

Kot sem že zgoraj omenil, sem prišel na SIQ v času, ko se je začela protieksplozijska zaščita širiti od plinskih jeklenk, električne opreme in električarjev na vse sodelavce in na vso opremo. Z mojim delom in delom mojih kolegov smo uspeli doseči, da ljudje danes prepoznavajo protieksplozijsko zaščito na delovnih mestih in doma. Začeli so jo prepoznavati tudi pri zelenem prehodu. Tega uspeha sem zelo vesel. Koliko eksplozij smo s tem že preprečili, pa ne bomo nikoli izvedeli. Poleg tega velikega uspeha smo v profieksplozijsko zaščito vpeljali tudi numerične simulacije. Danes lahko z njimi ugotovimo, kako se širi eksplozivna zmes, da znamo preprečiti njen nastanek, in kakšna je verjetnost za nastanek virov vžiga, da jih preprečimo. S tem orodjem lahko tudi simuliramo eksplozije, ko jih preiskujemo. Z numeričnimi simulacijami lahko rekonstruiramo celotno eksplozijo. Dokaz točnosti vsega tega je dejstvo, da lahko z eno samo simulacijo določimo, kje in kakšna škoda nastane ob eksploziji, in ta škoda je na prizorišču eksplozije na teh mestih dejansko vidna. Tudi v tujini je malo takih, ki bi se ukvarjali s tem na takšni ravni. V zadnjem času smo začeli pri seminarjih o protieksplozijski zaščiti uporabljati tudi umetno inteligenco, s katero lahko še bolj prepričljivo izvedemo usposabljanje. V zadnjih letih je napredek na področju profieksplozijske zaščite zato res neverjeten.

13. Ali bi na podlagi vaših bogatih izkušenj in poznavanja slovenske energetike z bralci revije Plin delili kakšno misel ali usmeritev za prihodnje delo plinskih podjefij na Ex-področju?

Poleg že navedenega bi omenil, da lahko eksplozije pri plinu in nasploh pri vseh vnetljivih in gorljivih snoveh preprečimo le z ustrezno usposobljenostjo. Pravo znanje pa je čedalje težje izluščiti v poplavi vseh informacij in dezinformacij, ki smo jih v javnosti deležni ves čas. Vsem želim, da uspejo najti prave rešitve. Vsiljene rešitve so vedno dobre samo za tiste na drugi strani mize in slabe za tiste na tej strani mize.

Slika: Na sliki so prikazane matematične rešitve numeričnih simulacij dosega vodika v eksplozivnih koncentracijah ob pušcanju iz jeklenk pri različnih tlakih (10 bar, 100 bar, 350 bar in 700 bar) in pri enako veliki odprtini puščanja 0.25 mm2. Dosegi eksplozivne koncentracije vodika so od 0.5 m do 7 m.

Vir: Revija Plin