Trajnostno poročanje in verifikacija emisij kot ključ do zanesljivosti podatkov

Evropska komisija je 26. februarja 2025 predstavila zakonodajni paket »Omnibus«, ki prinaša poenostavitve pravil o trajnostnem poročanju organizacij. Novi prag za obvezno poročanje bo vplival na poročanje manjšega števila organizacij, za mala in srednje velika podjetja pa uvaja prostovoljne standarde poročanja (VSME). Zakonodajni predlog prav tako vključuje racionalizacijo obveznosti iz direktiv CSRD, CSDDD, taksonomije EU in mehanizma CBAM ter je del širšega prizadevanja za zmanjšanje administrativnih bremen za podjetja.

Poročanje o emisijah toplogrednih plinov (TGP) ostaja eden ključnih elementov trajnostnega razkrivanja. Direktiva o trajnostnem poročanju (CSRD) zahteva celovito razkritje emisij TGP, vključno z emisijami vrednostne verige, skladno z zahtevami Protokola GHG. Protokol GHG (Greenhouse Gas Protocol) je mednarodno orodje za merjenje, poročanje in upravljanje z emisijami TGP.

Emisije TGP deli v tri obsege:

• Obseg 1 – neposredne emisije zaradi izgorevanja fosilnih
  goriv iz virov, ki jih organizacija nadzoruje, npr. poraba goriv za vozila;
• Obseg 2 – posredne emisije iz energije, ki jo organizacija
  kupi, npr. elektrika, ogrevanje;
• Obseg 3 – posredne emisije celotne vrednostne verige, npr.
  surovine, transport, uporaba izdelkov.

Poseben izziv je Obseg 3, ki lahko predstavlja več kot 90 % celotnih emisij organizacije. Natančno določanje teh emisij zahteva sistematičen in celovit pristop k zbiranju podatkov, sodelovanje z dobavitelji ter usklajevanje z mednarodnimi standardi. Obseg 3 omogoča trajnostne izboljšave in konkurenčno prednost, pri tem pa zahteva strateški pristop k upravljanju emisij. Čeprav novi zakonodajni predlogi omejujejo obveznosti organizacij v vrednostni verigi (odgovornost bo omejena na neposredne dobavitelje), podjetja ostajajo pod pritiskom drugih deležnikov in investitorjev, ki pričakujejo transparentne informacije o vplivih celotne vrednostne verige.

Organizacije morajo zagotoviti aktivno zniževanje emisij v celotni vrednostni verigi, da bodo dosegle svoje kratkoročne cilje ter s srednjeročnimi in dolgoročnimi načrti izpolnjevale pričakovano pot zmanjševanja emisij s ciljem omejiti dvig globalne temperature pod 1,5 °C. To vključuje vmesne cilje, kot so zmanjšanje svetovnih emisij toplogrednih plinov za 43 % do leta 2030 in 60 % do leta 2035.

Glede na kompleksnost poročanja o emisijah sta validacija metodologije izračuna ogljičnega odtisa in verifikacija podatkov, ki so bili uporabljeni za izračun, ključna elementa, ki organizacijam omogočata transparentno in zanesljivo predstavitev svojih emisij. Neodvisna validacija in verifikacija izračuna ogljičnega odtisa tako zagotovita natančnost in verodostojnost sporočenih informacij.

Zakonodajne novosti iz paketa »Omnibus« prinašajo tudi spremembe pri preverjanju trajnostnih poročil, npr.:

• predlog odprave obveznega standarda za razumno zagotovilo (»reasonable assurance«) in ohranjanje omejenega zagotavljanja (»limited assurance«), kar pomeni manj stroge zahteve pri pregledu trajnostnih podatkov;
• racionalizacija Evropskih standardov poročanja o trajnostnosti ESRS in zmanjšanje števila podatkovnih točk;
• omejitev obveznosti poročanja na velika podjetja z več kot 1.000 zaposlenimi ter ali neto prometom nad 50 milijonov EUR ali bilančno vsoto nad 25 milijonov EUR. To pomeni zmanjšanje števila podjetij, ki morajo poročati, za približno 80 %.

Evropski zakonodajalci so aprila 2025 sprejeli direktivo EU 2025/794, znano kot »Stop-the-Clock«, s katero so uradno prestavili roke za dve leti. Začetek poročanja po CSRD za podjetja iz drugega vala je leto 2028 (za 2027), za podjetja iz tretjega vala pa leto 2029 (za leto 2028). Ta zamik daje podjetjem dve dodatni leti za pripravo, hkrati pa Evropski komisiji omogoča čas za dokončanje zakonodajnih poenostavitev iz paketa Omnibus.

Spremembe sicer prinašajo določene administrativne olajšave, vendar hkrati povzročajo regulativno negotovost ter odpirajo številna vprašanja in pomisleke. Strokovnjaki za trajnostnost, politiki in organizacije civilne družbe poudarjajo pomen jasnega regulativnega okvira. Usklajevanje ciljev konkurenčnosti in trajnostnosti predstavlja kompleksen izziv, ki zahteva ravnovesje med kratkoročnimi gospodarskimi koristmi in dolgoročnimi okoljskimi in družbenimi vplivi.

SIQ kot verifikacijski in validacijski organ organizacijam omogoča strokovno preverjanje izjav o emisijah TGP, vključno z metodološkim usmerjanjem in podporo pri pridobivanju podatkov iz vrednostne verige. S tem organizacijam omogoča ne le skladnost z zakonodajo, ampak tudi izboljšanje trajnostne strategije in konkurenčno prednost na trgu.